Potovanje v Mongolijo je bilo verjetno eno bolj zanimivih in eksotičnih potovanj na našem seznamu. Pred prihodom v Mongolijo si še zdaleč nismo predstavljali v kaj se spuščamo, a še danes kar malo z zanosom pripovedujemo o tej dogodivščini. In če sem iskrena, je to eno tistih potovanj, ki ga še bolj ceniš, ko si doma na toplem in obujaš spomine na vse kar si doživel. Sami radi potujemo neko srednjo varianto: namestitve imamo radi bolj po 'naših' standardih, med tem ko z veseljem obiščemo tudi manj obljudene dele in spoznavamo domačine. To v Mongoliji ni bilo mogoče in zato je bila izkušnja toliko bolj pristna in vtisnjena v spomin. V Mongolijo smo se namreč odpravili jeseni, ko večina agencij že zaključi sezono, zato tudi turistični kampi zaprejo svoja vrata, tako, da nam je preostalo le bivanje med domačini. In kaj nas je najbolj presenetilo?
Zvezdnato nebo
Slika je simbolična, saj je pogled na prečudovito zvezdnato nebo težko ujeti brez profesionalnega fotoaparata.
Mongolija je zagotovo dober kraj za ugotavljanje kako veličastno je naše vesolje. Ker je država zelo redko poseljena in manj razvita je tudi svetlobna onesnaženost praktično ničelna. Tako je nočno nebo polno zvezd in pogled je prekrasen.
Redka poseljenost
Pogled na redko poseljeno puščavo iz letala.
Mongolija sodi med najmanj poseljene države na svetu, samo dva prebivalca na kvadratni kilometer. Pri tem je potrebno poudariti, da v glavnem mestu živi kar polovica celotnega prebivalstva. Torej je v preostalih delih gostota prebivalstva še nižja, kar smo lahko videli kar iz letala, saj smo pristajali ponoči in je bilo le tu pa tam zaslediti kakšno svetlobo.
Polovica prebivalstva živi v šotorih
Primer gre-a v katerem smo tudi sami spali.
Mongoli so nomadski narod. To pomeni, da pasejo drobnico tudi po puščavi, kar jim predstavlja izziv, saj živali hitro pojejo vso zelenje. Zato se vsaj dvakrat letno preselijo na novo lokacijo, kjer živali dobijo 'novo' hrano oziroma zelenje. Za to, da se sploh lahko preselijo živijo v šotorih, ki jih sami razstavijo in sestavijo kar v eni uri. Take šotore imenujejo ger-i. Ger-e najdemo tudi v mestih in vaseh, saj se mladoporočenci pogosto po poroki preselijo k ženinovim staršem na dvorišče in to tako, da si tam postavijo šotor.
Glavno mesto Ulaanbaatar ima zelo zanimivo arhitekturo
Pogled na Ulaanbaatar iz stolpnice.
Ulaanbaatar je glavno mesto Mongolije z več kot 1,5 milijona prebivalcev. Prebivalci v mestih hodijo v službe, na obrobju mesta pa se pogosto ukvarjajo s preprodajanjem izdelkov, ki jim jih po nižji ceni prodajo nomadi, ki živijo izven mest. Ulaanbaatar je zagotovo najbolj nenavadno velemesto, ki smo ga obiskali. Poleg modernih steklenih stolpnic, najdemo bloke izredno socialistične gradnje, imitacijo rimskih templjev, nekaj modernih hiš, kakšen budističen tempelj ter tu pa tam kak šotor. Mesto nima jasne strukture in vidimo lahko vpliv, različnih kultur.
Prijazni ljudje
Veseli domačin med molzenjem kobil.
Morda se sliši komu smešno a veliko ljudi, ko pomisli na Mongolijo, pomisli na Džingiskana in agresivno osvajanje sveta. Zato tudi sami nismo pričakovali, da bodo Mongolci tako gostoljubni ljudje. Vedno so probali ustreči našim željam in nam, kljub neznanju angleščine, pomagali. Po drugi strani pa so Mongolci zelo zadržani ljudje, ki redko z mimiko pokažejo čustva in se nasmejejo. Morda je tudi to razlog, da jih imajo ljudje za nečimrne. A kozarec vodke ali fermentiranega mleka jih vselej sprosti. 😉
Vodka iz kobiljega mleka in kamelje mleko
Kozji jogurt in kamelje mleko iz lokalne trgovine. Kamelje ali kobilje mleko običajno ob prihodu za dobrodošlico postrežejo kar v eni skledi iz katere vsi pijejo.
Mongolci popijejo veliko alkohola. Nekje smo prebrali, da popijejo kar 2 litri vodke na mesec, a nam je vodička zagotovila, da to za večino ne velja. Med najbolj zanimivimi alkoholnimi pijačami nam je zagotovo bila vodka iz kobiljega mleka, ki jo delajo poleti ter fregmentirano kamelje in kobilje mleko. Slednje smo tudi sami probali, in po okusu še najbolj spominja na gazirano kislo mleko.
Obvezno šolstvo
Roza stavba na desni strani je osnovna šola, kamor hodijo otroci iz širšega območja.
V Mongoliji imajo obvezno šolstvo od 6. leta naprej (pet razredov), zato na našem potovanju nismo videli veliko otrok. Otroci nomadov se s šestimi leti preselijo v najbližjo vas, kjer živijo v internatu, ki ga plača država. Če imajo možnost, se stari straši preselijo s šotorom v bližino te vasi in skrbijo za otroke. A to se zgodi le, ko so stari starši starejši ali slabotni in čez zimo ne morejo pomagati okoli drobnice. Če imajo starši postavljen šotor dovolj blizu vasi, otroci vsak vikend pridejo domov, v nasprotnem pa le za praznike.
Po puščavi se lahko vozi tudi 140 km/h
Ker pot ni jasno označena je bogosto vzdolž puščave več zvoženih pasov. Naš šofer je pogosto izbral najmanj zvožen pas, tako da je bilo še bolj pestro.
Naš šofer je po puščavi vozil kar 140 km/h. Res da je imel terenca, a mi smo se vseeno raje pripeli, ko smo ugotovili, da po puščavi vozi 140 km/h. Cesta je bila rahlo uvožena a še zdaleč ne dovolj urejena, da bi po njej vozil več kot 50 km/h, saj je bila enostavno del puščave. Kot zanimivost lahko povem, da je ta cesta na google maps sicer bila označena z rumeno, a to je pomenilo le, da gre za nekoliko bolj uvoženo poljsko pot. Poleg tega smo po tej 'glavni' cesti morali prečkati vodo. Kot dokaz lahko zgoraj vidite slikico te ''avtoceste''.
Vse ima vonj po kozah
Koze zraven enega izmed šotorov kjer smo spali.
Za nekatere dobra lastnost, za druge malo manj, ampak v Mongoliji nas je neprestano spremljal vonj po kozah. Že na letališču nas je pričakal taksi, ki je imel vonj po kozji štali. Nato hodniki hotela, hrana, in celo spalna vreča. V Mongoliji so zelo povezani s kozami, ovcami, konji in kamelami in temu primerne so bile tudi vonjave. Ker nismo imeli toliko izkušenj s tem, smo potrebovali nekaj časa, da smo se na to navadili.
Notranje lete je težko rezervirati brez pomoči agencije
Tako izgledas letališče v drugem največjem mestu. Poleg te stavbe je še ena baraka, kamor so prinesli našo prtljago.
Mongolija ima dve letalski družbi, ki ponujata notranje lete, in še te bolj poredko (Aero Mongolia in Hunnu Airlines). Ker pa smo se sami odpravljali v Mongolijo izven sezone so leti bili zelo redki. Poleg tega spletne strani letalskih družb delajo zgolj simbolično in pogosto ni mogoče rezervirati letov, ampak je mogoč zgolj vpogled v urnik letov. Sicer je ena od teh dveh letalskih družb kar odzivna na elektronska sporočila, a smo se raje odločili za rezervacijo prek agencije, ki nam je zrihtala šoferja in vodičko.
Vozni pas na desni strani, volani na desni strani
Poleg volana na napačni strani lahko vidimo tudi televizijo in mobitel.
Mongolija večino avtomobilov dobi iz Japonske, zato so tudi njihovi volani na desni strani (na japonskem vozijo po levi strani). A Mongolci vozijo po desni strani in jim je zato vožnja otežena. Prehitevanje po redkih urejenih cestah je zato opravilo za dva. Ali pa voznik zapelje kar iz ceste, da si ogleda teren.
Kašmir je kozja volna
Zelo uporaben spominek, ki smo ga prinesli s seboj.
Mogoče je malo smešno, a nismo vedeli da je kašmir kozja volna. Kašmir je zelo mehka in močna volna, ki je še bolj topla od ovčje volne in je tako super ideja za spominek in darilo. Poleg mesa, kašmir nomadom predstavlja največji dohodek.
Mongolija je zelo zanimiva država v katero se bomo zagotovo še vrnili in raziskali še druge skrite kotičke. Več fotografij, vtisov in informacij o našem potovanju pa objavimo v prihodnje. 
